Kraški pojavi: Jazbina pri Podturnu in Puhavnik
Jame, Gradovi in dvorci, Rastlinstvo in živalstvo, Učne poti, Pohodne poti, Naravne znamenitosti, Zgodovinska dediščina
Jazbina pri Podturnu, 8350 Dolenjske Toplice
JAZBINA
Podzemna jama Jazbina je velika vodoravna kraška jama z dvema dvoranama, zanimiva in raziskana že v poznem 19. stoletju. Njena dolžina je 123, globina pa 39 metrov.
Brez ustrezne opreme in vodenja notranji ogled ni varen. Jama je pomembno zatočišče netopirjev in del zaščitenega območja Natura 2000, zato je poleti in pozimi ne obiskujemo.
Je fosilna izvirna jama nad izvirom Obrh v vznožju Pogorelca pri Podturnu. Nastala je ob lokalnem prelomu, dobro vidnem zlasti v vhodnem delu. Z nižanjem erozijske osnove in tektonskih procesov se je vodni tok Obrha umaknil v globino, na nivo sedanjega izvira. Dobrih 120 m dolg poligon se začne s prostornim vhodnim rovom, ki so ga Auerspergi leta 1867 preuredili v hladilnico bližnjega Dvorca Soteska. Po 50 metrih preide v težko prehoden erozijski rov, ki pripelje do Kapniške dvorane na koncu jame.
Jazbina je ena bolj znanih dolenjskih jam, saj je sicer zazidan vhod viden neposredno z regionalne ceste. Omenja jo že Valvasor, raziskana je bila leta 1875, registrirana 1928, novomeški jamarji pa so leta 1990 odkrili stropno brezno, ki se odpira v pobočju nad jamo in privede do Kapniške dvorane.
PUHAVNIK
Puhavnik je mesto, kjer iz zemlje piha zrak iz nižje ležeče Jazbine. Pozimi je toplejši, poleti pa hladnejši od okolice. Odpira se na vzhodnem pobočju Kočevskega roga, ki se strmo dviga nad dolino potoka Črmošnjica. Prvotni vhod je bila naravna razpoka ob robu ceste Podturn–Podstenice, v katero je meteorna voda odnašala pesek s takrat še makadamske ceste. Vhod se je zelo verjetno odprl med gradnjo prvotne gozdne ceste in je torej sekundarnega nastanka. Novembra 1978 je ekipa novomeških jamarjev (Lojze Medle, Borivoj Ladišić, Miran Jenko in
Stanko Mavser) vhod razširila, ga obdala z betonskim jaškom ter nanj namestila železno rešetko. Pri rekonstrukciji, razširitvi in asfaltiranju ceste na Bazo 20 v začetku osemdesetih let 20. stoletja je bil betonski jašek nad jamskim vhodom uničen. Jamarji in strokovne službe Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine so takrat pri izvajalcu del dosegli, da so na jamski vhod vgradili pokončno betonsko cev. S tem je sedanji vhod ob robu asfaltiranega cestišča in je zaprt s kanalizacijskim pokrovom.
Stanko Mavser) vhod razširila, ga obdala z betonskim jaškom ter nanj namestila železno rešetko. Pri rekonstrukciji, razširitvi in asfaltiranju ceste na Bazo 20 v začetku osemdesetih let 20. stoletja je bil betonski jašek nad jamskim vhodom uničen. Jamarji in strokovne službe Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine so takrat pri izvajalcu del dosegli, da so na jamski vhod vgradili pokončno betonsko cev. S tem je sedanji vhod ob robu asfaltiranega cestišča in je zaprt s kanalizacijskim pokrovom.
Za ozkim vhodnim jaškom se po 8-metrski stopnji spustimo v kapniško dvorano, kjer lahko občudujemo vse lepote kraškega podzemlja. Prav tu so našli trikotni kapnik, kar je v jamah izjemen pojav. Prehod iz zgornje v srednjo etažo je mogoč po več poteh skozi lijake ali brezna. Spustimo se 20 m nižje v prostorno srednjo dvorano, ki je prav tako lepo zasigana. Tla v dvorani so prekrita z velikimi sigovimi kopami, med katerimi so tudi ponvice. Dno je poglobljeno proti južni strani, kjer je strm prehod v spodnje dele jame. Sprva se spustimo v manjšo zasiganodvoranico, katere ilovnata tla strmo padajo ter se prevesijo v poševno, 44 m globoko brezno. Dno brezna je na globini 104 m ter je na debelo prekrito z naplavljeno ilovico. Ob steni sta dva požiralnika, na debelo obložena z mokro ilovico, na dnu katerih se pojavlja stoječa voda. Iz ilovnatega dna se podzemski prostor vzpenja po strmem podoru ter se usmerja v notranjost masiva Kočevskega roga. Po petdesetih metrih plazenja med podornimi bloki in gruščem povezovalnega rova prilezemo na dno ogromne podorne dvorane. Slednja se zaključuje v ožinah pod stropom, iz katerih polzi glineni plaz, pomešan z velikimi podornimi bloki.
Novim raziskavam so sledila nova odkritja – glej nadaljevanje zgodbe na: https://www.jknm.si/media/DK/DK8_10_Kopina_Pihalnik.pdf
Viri in literatura:
• Inventar najpomembnejše naravne dediščine
Slovenije, 2. del: osrednja Slovenija.
Ljubljana, 1991, str. 374.
• Kataster jam Jamarske zveze Slovenije.
• Ladišić, B.: Jama Pihalnik nad Podturnom.
Dolenjski kras, str. 51. Novo mesto, 1982.
• Ladišić, B.: Zakaj Pihalnik piha? Bilten ‘89.
Jamarski klub Novo mesto. Novo mesto, 1990.
Jazbina in Puhavnik oziroma Pihalnik sta dve točki Naravoslovne učne poti Rožek.
Fotografije, opisi: Marko Pršina
